Da so vsi ljudje iz enega kraja

posted in: Gostujoče pero | 0

                                                                                     Nina Kokelj 

                                                             DA SO VSI LJUDJE IZ ENEGA KRAJA 

 

In cele dneve, mnogo dni, Stella ni počela drugega, kot da je stala pri vratih in gledala na cesto. Gledala je ljudi, ki so prihajali v vas in ljudi, ki so vas zapuščali. Gledala je na cesto, ko na njej ni bilo nikogar. Stala je pri vratih in zrla na cesto, dokler ni postalo tako temno, da nisi mogel videti svoje lastne roke.

Pappous Yiorgos ni mogel več prenašati, da njegova žena stoji pri vratih in zre na cesto, in tako je poslal Vaiaio, naj vpraša svojo mater, kaj pričakuje, da bo uzrla. Yiayia Stella je Vaiai odgovorila v besedah, ki jih hčerka ni razumela. Vaia se je zbala in pohitela k očetu, da ponovi te čudne besede. Pappous Yiorgos je pri sebi znova in znova ponavljal te besede, da jih ne bi nikoli pozabil. In ker je ljubil svojo ženo, je šel k Učitelju, da bi ugotovil, kaj bi te besede lahko pomenile. Učitelj je dejal, da morajo biti te besede iz starodavnega jezika, ki ga razumejo le veliki učenjaki velikih mest.

 

Pappous Yiorgos je odšel v mesto velikih učenjakov. Teden dni je plačeval učenjake in iskali so v svojih knjigah, v katerih so bile besede slehernega jezika. Na koncu, ko je papous Yiorgos zapravil skoraj ves svoj denar, so mu učenjaki dejali, da je njegova žena blazna. Dejali so mu, da se mora vrniti domov, da ne sme pustiti svoje blazne žene same niti trenutka več. Z zadnjim denarjem, ki ga je imel, je pappous Yiorgos od Ciganke kupil prejo. Lepo barvasto prejo za noro ženo. Svileno prejo v barvah, ki jih ni videl nikoli pred tem. Ves svoj denar je zapravil za prejo, tako, da je zadnjo noč, ki jo je preživel v mestu, moral spati zunaj na ulici.

 

Pappous Yiorgos se je vrnil domov brez vsega. In ko je prihajal v vas, je uzrl njeno sključeno postavo in njen mali obraz pritisnjen k vratom, opazovala je cesto, ki je peljala v vas. Srce ga je bolelo. Tedaj je razumel pomen besed, ki jih je bila izrekla. Dejala je, da so vsi ljudje iz enega kraja in prej ali slej se vrnejo v  ta kraj. 

 

Iz enega kraja.

Iz Sirije, kjer že vse od leta 2011 divja državljanska vojna med basističnim režimom Bašarja Al Asada in uporniki, za katero je z gotovostjo mogoče reči, da je eden od najbolj katastrofalnih spopadov v svetu v času po drugi svetovni vojni. Zgolj do leta 2016 je povzročil smrt okoli 470.000 ljudi, 1.9 milijona pa je bilo ranjenih.

 

Spopadi, nasilje in porazne življenjske razmere so in še povzročajo beg velikega števila civilistov z njihovih domov. 12,2 milijona ljudi v Siriji potrebuje pomoč, od tega jih je 7,6 milijona notranje razseljenih oseb, beguncev v soseščini pa je že več kot 4 milijone. Po podatkih UNHCR je registriranih beguncev v Turčiji vsaj 1,9 milijona, v Libanonu preko 1,1 milijona, v Jordaniji skoraj 630.000, v Iraku skoraj 250.000, v Egiptu pa preko 130.000. V druge države Severne Afrike se jih je zateklo 24.000.

 

Dejala je, da so vsi ljudje iz enega kraja.

Iz Afganistana.

 

Dejala je, da so vsi ljudje iz enega kraja.

Iz Palestine.

 

Mahmud Darviš

O ČLOVEKU

 

Z verigami so mu zatrpali usta,

mu zvezali roke k skali mrtvih

in rekli: Ti si morilec!

 

Odvzeli so mu hrano, obleke, zastave,

ga vrgli v celico smrti

in rekli: Ti si tat!

Izgnali so ga iz vseh pristanišč,

mu vzeli milo ljubljeno

in rekli: Ti si begunec!

 

Hej, ti, krvavih oči in rok,

tudi ta noč zagotovo mine,

pripor ne traja večno

in železni okovi tudi ne.

Umrl je Neron, ne Rim,

ki se bori z očmi!

Zrnje uvelega klasa

s klasi napolni zemljo!

 

**

Dejala je, da so vsi ljudje iz enega kraja.

Po ocenah UNHCR je v letu 2018 pri prečkanju Sredozemskega morja umrlo ali bilo pogrešanih 2.275 ljudi.

***

Begunci prihajajo tudi v Slovenijo.

Prihajajo v stiski.

Želijo le zavarovati svoja življenja. Potrebujejo našo pomoč.

 

23. februar 2016: “Kako veste, da so sploh otroci?” Tovrstna vprašanja so letela na ravnateljico dijaškega doma v Kranju, ker si je “drznila” predlagati, da bi v praznem domu – četudi v ločeni stavbi – namestili šest mladoletnih beguncev brez staršev.

 

Pisatelj Evald Flisar, tedanji predsednik Slovenskega centra PEN, tedaj odločno, jasno, javno izreče: “Za otroke gre? Šalite se.” Kako dragoceni so intelektualci kot je on! Navajam njegovo javno pismo.

Kot predsednik Slovenskega Centra PEN (ki je del najbolj elitne svetovne organizacije intelektualcev in ustvarjalcev, s centri v 140 državah) sem prisiljen zapisati, da so dogodki v zvezi z nastanitvijo šestih migrantskih mladoletnikov v kranjskem dijaškem domu za naše nesrečno podalpsko ljudstvo zgodovinska sramota.

Na nedavnem referendumu se je večina udeležencev opredelila proti možnosti, da bi se peščica istospolnih parov lahko poročila in dobila pravico do posvojitve otrok (takih primerov bi zanesljivo bilo manj kot šest na leto). Če se je s tem še mogoče sprijazniti, pa je nasprotovanje staršev in kar 24 profesorjev Gimnazije Franceta Prešerna v Kranju nastanitvi šestih begunskih otrok v dijaškem domu, ki je večinoma prazen, tako nerazumno in podlo dejanje, da bi se nad njim morali zamisliti vsi prebivalci te nekoč obljubljene »druge Švice«. In se vprašati, ali sploh še sodimo med civilizirane narode.

Ali se starši (in profesorji?!), ki so v navzočnosti begunskih mladoletnikov videli tako veliko grožnjo, da so se brez sramu uprli njihovi nastanitvi, zavedajo, da utegne podobna usoda prej, kot si mislimo, doleteti tudi njih? Kako bi se se počutili, če bi nastanitvi njihovih otrok v praznem dijaškem domu v eni od evropskih držav, recimo na Danskem, v Franciji ali Nemčiji, nasprotovalo poleg staršev domačih otrok tudi 24 gimnazijskih profesorjev, domnevnih intelektualcev (?!), ki bi morali razumeti, na kakšnem tiru se je znašel sodobni svet?

Za otroke gre? Dajte no. Gre za to, da smo se s tem sramotnim dejanjem znašli med državami, ki si ne zaslužijo mesta v krogu zahodne civilizacije, med narodi, ki jih namesto človečnosti zaznamujejo individualna sebičnost, trdosrčnost, neutemeljen strah pred drugačnostjo, patološka ksenofobija in še kaj, kar je nevredno človeka v samem srcu Evrope v 21. stoletju. Eno so razumni in premišljeni ukrepi, da nas begunski val ne bi preplavil, drugo je trdosrčnost do zapuščenih otrok. In kaj je v zvezi s tem storilo ministrstvo za šolstvo? Kljub »stalni pripravljenosti« ni našlo niti časa niti volje, da obsodi ta nečloveški dgodek.

 

Ljubljana, 7. februar, STA - V Sloveniji je trenutno 646 ljudi s priznanim statusom mednarodne zaščite, med njimi je največ državljanov Sirije. Nastanjeni so v integracijskih hišah ali zasebnih nastanitvah. V izobraževalne institucije je vključenih 109 beguncev, okrog sto pa jih je po ocenah našlo zaposlitev.

 

Večina beguncev, ki pridejo v Slovenijo, ne želi ostati, želi oditi naprej, v druge države članice EU. 

***

V Evropo.

 

Po dveh poteh, srednje-sredozemski iz podsaharske Afrike, preko Libije in osrednjega Sredozemlja do obal Italije in zahodnobalkanski poti, ki poteka preko Turčije, Grčije, Makedonije, Srbije in Madžarske. 

 

Migrantska kriza na tako imenovani balkanski poti je vrhunec dosegla v letih 2015 in 2016, ko je prek Grčije in drugih balkanskih držav v zahodno Evropo prišlo več kot milijon migrantov in beguncev.

 

V Evropo.

Avgust 2015; »Ta teden smo morali naročiti krste za 25 trupel, med njimi za tri otroke, stare komaj leto dni. To je tragedija. Ne, to je več kot tragedija, to je genocid,« je v intervjuju za eno izmed evropskih televizij dejal župan Palerma Leoluca Orlando. Na vprašanje, ali ni genocid nekoliko prehuda beseda, je vztrajal, da bi morala vsa Evropa, ki še kar samo gleda, kaj se dogaja z begunci, »nase prevzeti odgovornost za ta GENOCID«. Kajti Evropska unija s svojim ravnanjem eklatantno »krši vse tiste temeljne zakone, na katerih je bila ustanovljena, še največja sramota pa je, ker noče videti, da se pravice do migracije, ki je po njegovem ena temeljnih človekovih pravic, ne sme kaznovati s smrtjo. Vsak Italijan, Britanec ali Nemec lahko svobodno potuje v Bangladeš, za begunca iz Bangladeša pa je pot v Evropo smrtna obsodba.«

***

V zaostreni socialni situaciji v Evropi imajo mnogi občutek, da so marginalizirani, neupoštevani, obsojeni na revščino, da je obstoječi sistem nepravičen; v taki klimi ni težko zanetiti ksenofobičnih občutkov, na tej podlagi se krepijo radikalna desničarska gibanja, katerih joker je protiislamski diskurz.

 

Nacionalni zbor francoske skrajne desničarke Marine Le Pen, italijanska Nacionalna fronta Mattea Salvinija, nemška skrajno desna Alternativa za Nemčijo…

 

Geert Wilders, nizozemski politik, vodja Stranke za svobodo, svari pred islamizacijo. Trdi, da se muslimani niso prilagodili evropskemu načinu življenja in pravilom tukajšnje družbe, zato bi ustavil priseljevanje in gradnjo mošej ter prepovedal Koran, ki ga je primerjal s Hitlerjevim Mojim bojem. Islam je označil za “bolno fašistično ideologijo o Alahu in Mohamedu”.

 

***

Ne morem se načuditi lepoti arabesk. Jaz verjamem v bratsko ljubezen. You may say I am a dreamer, but I am not the only one.

 

MINEVANJE, Slamnata dežela

 

Slikar jo je naslikal, Deklico. V poletnem dnevu, smejala se je in za njo je bilo veliko morje in vse je minevalo. Nekoč so bili sedeli na čolnu. Čistili ribe, se spominjali.

V spominu je bil spomin, svedrast je bil polžek spomina in smeh Deklice in vse je minevalo.

Počasi je minevalo, tiho, nežno, mehko; morje, drevesa, vse in Deklica je imela svetle lase in vsi so jo imeli radi.

Ta dan, še en dan, vedno, ko je vse minevalo.

Ko jo je oče poklical Marjetica in jo dvignil v sonce. V edino sonce.

Ko so bili naključni sprehajalci v pokrajini in so se ljubili.

Edino ljubezen je ostala, čeprav je tudi ona minevala, in se je na kristal časa lepila sladka karamela otožnosti stricev, ki so prišli s črnimi klobuki.

 

***

SNEMIMO ČRNE KLOBUKE.

Hvala.

********************************************************************************************

NINA KOKELJ (1972) je diplomirala na Ekonomski fakulteti v Ljubljani ter na Fakulteti za družbene vede. Je večkrat nagrajena avtorica petih romanov:  Milovanje – zanj je prejela nagrado za najboljši prvenec ter bila kot »najmlajša Kresnička« nominirana za nagrado kresnik – SviloprejkaPoletje s klovnomSlamnata dežela, Piši mi, ko ti bo najlepše ter mladinskega romana Sibidusovo kukalo, ki je nastal v sodelovanju z igralcem Janom Bučarjem. Izdala je tudi več slikanic. Za knjigo Deček na belem oblaku (Mladinska knjiga, 2006), v katerem je na otrokom dojemljiv način obdelala temo smrti in izgube, je na mednarodnem sejmu otroške in mladinske literature v Bologni prejela ugleden naziv »White Raven«.

Dela Nine Kokelj so prevedena v angleščino, albanščino, makedonščino, srbščino ter češčino in objavljena v  literarnih revijah, med drugim v Slovene Studies, ZDA. Udeležila se je mnogih literarnih festivalov in javnih branj po Evropi, lani pa je kot predstavnica Društva slovenskih pisateljev obiskala Ninghbo na Kitajskem.

Kot pisateljica se druži z otroki in mladimi v vrtcih in šolah.

Njeno literaturo lucidnega magičnega realizma prepleta vezivo dobrote, bratske ljubezni, erotike in simpatije; junaki drhtijo v etru, kot bi plesali v ritmu pesmi Cesarie Evore.

Je scenaristka ter soorganizatorka in promotorka javnih dogodkov ter festivalov, med njimi mednarodnega literarnega festivala Vilenica.

Foto: Bojan Brajkovič