Nevladne organizacije, ki bi naj bile najbolj prominenten del civilne družbe, se v svoji esenci napajajo iz idej o poslanstvu, da so kritičen del družbe, da so bolj ekspeditivne kot javna infrastruktura, da so nujen del demokratičnih procesov, da pomembno dopolnjujejo javne servise ter da s svojim delovanjem bolje dosežejo vsakega posameznika ali kotiček sveta kot rigidna ali celo nepriljubljena državna struktura.
Praktično ves čas mojega življenja sem profesionalno ali prostovoljsko vpet v delo nevladnega sektorja v Sloveniji. Do potankosti sem spoznal način delovanja in dinamike gibanja ter interesov pestrega sektorja. Ne samo pri nas doma, tudi globalno. To angažiranje vključuje tudi dejstvo, da sem sodeloval ob nastajanju nekaterih najpomembnejših nacionalnih in mednarodnih nevladnih mrež ali platform. V nekaterih sem še vedno v upravnih ali v nadzornih organih.
Misija, moč in vpliv, če hočete, nevladnikov pa je v veliki meri odvisna tudi od splošnega vzdušja civilne družbe ali interesov države.
V zadnjih letih, desetletjih, govorimo o obdobju pred marcem 2020, so bile v sektorju med osrednjimi tematikami borba proti neenakostim, pravičnost, vladavina prava, razvoj demokracije, trend krčenja prostora civilne družbe in trajnost. Evropska unija je izjemno spodbujala projekte s fokusom na aktivnem državljanstvu.
To, da živimo v svetu družbene in ekonomske neenakosti ter da planet drži v rokah en odstotek izjemno bogatih ljudi, ki vse vodijo, je bila neizpodbitna resnica. Da so bogati vsak dan bogatejši in revni vsak dan revnejši je dogma, ki ne dopušča dvoma.
Ena največjih osebnosti 20. stoletja in borec za državljanske pravice Martin Luther King je rekel: »Človek ima moralno odgovornost za neupoštevanje krivičnih zakonov.«
Ta citat je na mestu iz treh razlogov. Prvič, po mojem osebnem prepričanju, ker je izjemna poved v kontekstu delovanja v dobrobit današnje družbe. Kdor razume, razume. In kdor ni prepričan vase, si bo upal več. Drugič, ker je bil neštetokrat uporabljen v tekstih, raziskavah, referatih, obešen na stene med delavnicami o pravičnosti in spodbujanju k aktivnemu državljanstvu. Tretjič, ker je mantra, ki jo izjavi ena taka osebnost, za samooklicani progresivni del civilne družbe in nevladnih organizacij kot hormon sreče, ki lahko izzove nepopisno navdušenje (še vedno smo v času pred marcem 2020).
Z marcem 2020 se je ob pojavu kovidne p(l)andemije življenje obrnilo na glavo. Črka l ni v oklepaju, ker bi o njenem mestu morda obstajal dvom, ampak zgolj kot poudarek.
Začelo se je eklatantno kršenje človekovih pravic in osebnih svoboščin. Nekaj, čemur so nevladne organizacije per se vedno močno in glasno nasprotovale. Vsaj na tako imenovanem zahodu, katerega del smo tudi Slovenci.
Leta 2020 si je večina aktivnih nevladnikov in borcev za demokratične vrednote v Sloveniji ter globalno na obraz nadela maske. Maske so bile v zgodovini dejansko in simbolno znak suženjstva ter podrejenosti. Še v sodobnem času to lahko v praktični izvedbi vidimo na dveh najbolj izpostavljenih in krutih zaporniških lokacijah na svetu: v ameriškem zaporu Guantanamo in v ujgurskih kampih na Kitajskem.
Iz medicinskih krogov so začele kmalu prihajati raziskave o škodljivosti nepravilne nošnje in uporabe mask. Nepravilna in škodljiva uporaba mask pa je praktično vsaka raba izven sterilne operacijske sobe. O tem obstaja vsaj štirideset relevantnih raziskav, ki jih je mogoče najti v medicinskih virih, izpostavljene pa so bile tudi v številnih javnih nastopih dr. Vladimirja Pirnata.
Zadihati svobodno je pri nas ljudska fraza, ki pomeni osvoboditev. Če ne dihaš svobodno, tudi nisi svoboden. Zraven omejevanja našega dihanja sta bili omejeni tudi svoboda gibanja in pravica do dela. Prostor za glas civilne družbe se je popolnoma zaprl. Razen če si pihal v isti rog z vladnimi glasniki in orkestriral po navodilih politično nastavljene stroke.
Na moje veliko presenečenje je večina nevladnih organizacij, ki so pred marcem 2020 delovale na področjih iz četrtega odstavka tega zapisa, enoglasno zapela s promotorji plandemije. Ustvarjale so objave o samozaščiti in varovanju drugih ter celo spodbujale samotestiranje otrok v šoli z nezanesljivimi in toksičnimi testi.
Vsi globalni indikatorji so kmalu začeli kazati, da so v času ukrepov neenakosti in revščina povsod narasle. O tem smo raziskave opravili tudi v Sloveniji, a isti, ki so se prej borili za pravično razdelitev dobrin po svetu, so naenkrat postali promotorji ukrepov globalne elite, ki povečuje razlike in poglablja revščino. Tudi v civilno-družbeni sferi so se začele kampanje poveličevanja strahu pred napadalcem, ki ubije enako ali manj pacientov kot gripa. Hkrati se je s prihodom cepiva napovedovala srečna prihodnost.
Še bolj nekritično se je večji del tradicionalnega nevladnega sektorja odzval z dejanskim prihodom cepiv v začetku leta 2021. »Juhu, cepiva so tu!« je bil v glavnem odziv tistih, ki so se še pred dobrim leto zgražali nad multinacionalkami, ki gazijo čez države in njihove nacionalne interese. Zdaj, ko so države sklenile skrivne pogodbe s proizvajalci cepiv in kupile milijonske zaloge teh cepiv, ki so, kot so sami izjavili, eksperimentalni proizvodi, pa so naenkrat skočile na drugo stran. In to brez kakršnegakoli kritičnega pomisleka.
»Big Pharma«, ki je bila za nevladne aktiviste nekoč simbol hudiča, ker uničuje biotsko raznovrstnost, ker hoče patentirati semena in genske zapise, ker bogati na račun izsiljevanj, zdaj s pomočjo objav na socialnih omrežjih teh istih aktivistov promovira cepivo, ki še sploh ni preverjeno in ki je že na začetku prineslo veliko negativnih, tudi usodnih stranskih učinkov. Profit pa gre izključno v žepe globalne elitne manjšine, ki je bila v boju za pravičnost še pred kratkim največji sovražnik teh istih aktivistov.
Navkljub dejstvu, da je izumitelj testov PCR Kary Banks Mullis, Nobelov nagrajenec za kemijo, povedal, da so ti testi za diagnostiko covida-19 nesmiselni. Navkljub temu, da je Luc Montagnier, virolog in Nobelov nagrajenec za medicino, ki je odkril virus HIV, trdil, da so ukrepi in cepiva proti covidu-19 škodljivi. Isto trdi eden najbolj citiranih znanstvenikov na svetu, epidemiolog John Ioannidis z Univerze Stanford. Navkljub številnim pozivom stroke in učenjakov se je pretežni del tradicionalnega nevladnega sektorja v Sloveniji in globalno udobno zlil z agendo TV Dnevnika, ki jo forsira in financira globalna elitna nevarnost, ki to očitno kar naenkrat več ni.
Kje so se potem izgubili kritični civilno-družbeni aktivisti in nevladni borci za človekove pravice, svobodo govora in demokracijo?
Morda se del odgovora skriva v naslednjih vrsticah. Pred nekaj leti sem v Bruslju na letni skupščini ene najpomembnejših nevladniških mrež v Evropi zastopal pomembno slovensko nevladno platformo. Med točkami dnevnega reda je bila potrditev proračuna, v katerem je bila na prihodkovni strani nova kontroverzna postavka dotacija iz Fundacije Billa in Melinde Gates. Nekateri smo povzdignili obrvi, večina pa je zadevo sprejela, ker denar je pač denar, porabil se bo »namensko« za dobre aktivnosti.
No, danes so ta in še nekatere podobne mreže, ki se zavzemajo za izboljšanje stanja civilne družbe, več svobode govora in demokracije ter več človekovih pravic, tiho kot človeška ribica. Ne glede na teptanje pravic in svoboščin, ki se dogajajo.
Čeprav je morda pred nosom, je včasih pot do spoznanja tudi zelo dolga.
V času tiranskih ukrepov je v javnost prišlo veliko zanimivih informacij oziroma smo te našli. Če ne bi bilo te krize, ne bi niti pomislili, da bi jih iskali.
Naučili smo se, da več kot 70 % proračuna Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) prihaja iz zasebnih donacij, med katerimi je največji donator Bill Gates. Tisti zloben mož iz globalne elite, o katerem skoraj noben aktivist ni imel lepih besed, ker je promoviral gensko spremenjeno kmetijstvo in konkretno zmanjševanje svetovne populacije. In to s cepivi! Ko pa smo se znašli v situaciji, v kateri bi prej vsi deklarativno vpili, da je ne smemo dopustiti, so kar naenkrat vsi prestrašeni, zaprti v svoje sobe in z maskami čez usta ne morejo več nič povedati.
A res živimo v svetu, v katerem je izraziti svoje osebno in profesionalno stališče vredno strahu? Očitno da. Če se to dogaja tistim, ki so dolga leta zagovarjali svobodo govora, demokratična načela, transparentnost in pravičnost …
Ali so bili iskrenejši pred to krizo ali je bolj avtentičen njihov odziv zdaj, bo vedel vsak zase.
Ali je to zgolj zato, ker so mnoge organizacije v veliki meri odvisne od financiranja iz javnih sredstev? Ostanimo pri retoričnem vprašanju.
Danes se na našem planetu dogajajo velike spremembe. Ali je kovidna kriza del tega ali so spremembe posledica covida-19 ni bistveno. Tako kot se konkretne spremembe dogajajo na svetovnem političnem prostoru in kot se spreminja način sobivanja med ljudmi, ki nikoli več ne bo isti, kot je bil, se spremembe dogajajo tudi v strukturah in dinamiki organizirane civilne družbe.
Medtem ko se je velik del nevladnih organizacij med celotnim kovidnim obdobjem odzval v nasprotju s pričakovanji, se na drugi strani prebuja nov duh. Nastale so nove iniciative in organizacije civilne družbe, kot na primer Iniciativa slovenskih zdravnikov, Civilna iniciativa slovenskih pravnikov, Sindikat Sonce ali Društvo Belis, ki je bilo sicer ustanovljeno že leta 2002, med kovidno krizo pa je zaradi vsebine svojega delovanja zraslo na več kot 5.000 članov. Med ljudmi po celi Sloveniji so se razvile močne samooskrbne mreže.
Vse te in podobne iniciative delujejo iskreno, strokovno in vsak dan. Nimajo virov v javnih sredstvih in jih v okviru obstoječega sistema tudi nikoli ne bodo imele. Verjetno je tako bolje.
Robert Križanič
Ptuj, Ljubljana, Bruselj